TPI - Transpersonal Psychology Institute :: advanced academic education TPI.si.

Uporabnost TCT®

Strokovna besedila

Akademska besedila, rezultati raziskav >>

Potrebujete pomoč?

Potrebujete pomoč?
Nudimo vam rešitve
za vaše težave!

Inštitut Trans. Psih.

Inštitut Trans. Psih.
Prisotni 12 gostov in 1 član .
  • franSr

Donacije za ITP

Bi želeli finančno pomagati pri raziskavah na Inštitutu? Donirate lahko vsoto po izbiri. Hvala vam!

Amount: 

Uporabnost psihologije PDF Natisni E-pošta

 

Uporabnost in učinkovitost humanistične psihoterapije, psihoanalize in klinične psihiatrije



Pristop Humanistične psihologije


Za razliko od klasične, klinične, behavioristične ali psihoalitične prakse, ki za pomoč osebam v stiski uporablja analizo oz. "predalčkanje" pacienta,  jemljejo humanistične psihoterapije trenutno težavno stanje osebe zelo stvarno in resno. K reševanju težav pristopajo optimistično in pri tem upoštevajo potencial, ki vsak izmed nas pravzaprav je. Humanistična psihoterapija se prične tam, kjer se klinična psihoanaliza konča.

Humanistična psihologija se je od sredine prejšnjega stoletja do danes razvila v t.i. mainstream psihologijo, ki podpira človeka kot celoto ter kot inherentno sposobnega za napredek in ga obravnava kot takega tudi v psihoterapiji. Humanistično psihologijo zato včasih imenujemo tudi "tretja sila psihologije" (prvi dve sta Freudova psihoanaliza in behavioristična psihologija).

Glavne poteze moderne humanistične psihologije:

* Človek je globoko v sebi čist, dober in povsem v harmoniji sam s seboj in svetom.
To je seveda v popolnem nasprotju z drugima dvema vidikoma moderne psihologije (Freudova psihoanaliza ter ortodoksna akademska behavioristično psihologija), ki prisegata na inherentno motenost, destruktivnost ter dokončnost nevrotične človeške psihe.
To, da je človek v sami srži dober, in neomejen potencial, seveda ne pomeni, da ljudje včasih niso destruktivni in da zlo na svetu ne obstaja. Pomeni le to, da če je človeku ponujena pomoč v obliki varnega okolja, v katerem se bo počutil sprejetega in razumljenega, bo napredoval, če bo hotel. Počasi in v svojem ritmu. Humanistični psihologi in psihoterapevti torej stojimo za dejstvom, da so negativnosti v človeku v kateri koli situaciji le trenutne narave in da je vedno prostora za napredek.

* Človek je celota, ki ga sestavljajo fizično telo, čustva, intelekt, transpersonalni jaz in duhovna srž.
Če torej želimo res napredovati in biti bolj izpolnjeni, je potrebno upoštevati vse te dele človeškega obstoja. Le tako lahko resnično realiziramo človeški potencial. Za kar se pri humanistični psihologiji torej zavzemamo je integracija. Integracija v tem kontekstu pomeni, da se oseba lahko pozdravi, da lahko napreduje, celovito.
Pod celovit pristop sodi tudi spoznanje, da smo ljudje v bistvu sami odgovorni za stvari, ki se nam dogajajo. Se pravi, če me boli glava, to ne pomeni, da je za to izrecno kriv nekdo zunaj mene samega. Naše misli, čustva in stanje fizičnega telesa je naša odgovornost. Ta moment je zelo pomemben, ker samo prevzemanje odgovornosti inicira globoko v naši psihi osvobajajoče možnosti za resnično napredovanje in doseganje trajne sreče.

* Človek ni uboga žrtev ali agresor nad samim seboj in okolico, temveč živo bitje, ki se razvija.
Daleč, daleč naprej je tak pristop od klinične psihoanalize in še dlje naprej od behaviorističnega mehanskega obravnavanja človeškega ravnanja (ki, mimogrede, človeška bitja enači z živalmi).


Pionir humanistične psihologije, Abraham Maslow, je podal zanimivo in za tedanji čas (v petdesetih letih prejšnjega stoletja) precej špekulativno teorijo človeškega razvoja. Vendar najnovejše raziskave kažejo, da se človek dejansko razvija skozi različne faze, od rojstva prek otroštva do mladosti in adolescence in še naprej. Nič ni absolutno postavljeno, vedno je možnosti za napredek. To je še ena pozitivna lastnost humanističnega pristopa k človeški psihi.

Če torej povzamem, humanistična psihologija odločno zagovarja pozitivne lastnosti človeške psihe in inherentne potenciale človeške zavesti. Kakršen koli problem torej imamo v življenju, naj se nahajamo v še tako trdi in nevzdržni situaciji, vedno je prostora za napredek. Omejenosti psihoanalize ali behavioristične psihologije so le en vidik človeške narave. Le en vidik, ki sicer iz v določenih pogledih velja. Vendar, zakaj bi se fokusirali na to negativno plat?


Vprašanje psihoanalize

Pri klasični psihoanalizi govorimo torej o analizi težav in relativni omejenosti Freudovskega pristopa (nezavedno je determinirano, vse kar lahko naredimo je le manjšanje njenega vpliva) in, po besedah psihoanalitikov, o prib. 20% uspešnosti zdravljenja t.i. "mentalnih motenj".
Pri takem pristopu oseba ni prav zares aktivno vključena v sam proces terapije in vse prevečkrat obravnavana kot nesposobna reševanja svojih težav oz. žrtev nezavednega. Seveda ima vsak pristop tudi dobre plati, v to ni dvoma. Če ne gre drugače, je tudi predalčkanje in analiziranje neke vrste posredna pomoč.

Sam utemeljitelj psihoanalize, Sigmund Freud (1856 -1939) je začrtal začetniške poteze pri dojemanju človeške psihe, ki so globoko zaznamovale dušeslovstvo na zahodu. Njegova obsesivna osebnost (kot se je sam opisal), neosebni, analitični in hladen kliničen pristop k obravnavanju lastnosti človeške osebnosti lepo ponazarja izjava, ki jo je napisal v nekem pismu: "Le malo dobrega sem našel v ljudeh v celoti. Po mojih izkušnjah so ljudje večinoma le smeti.".

Nedvomno je njegov prispevek k razumevanju človeške psihologije tukaj na zahodu ogromen, a vseeno zelo začinjen s pretiranim posploševanjem in absolutno zaverovanostjo v svoj prav (dve izrazite lastnosti osebnosti z obsesivnimi motnjami, mimogrede). Tako njegovi sodobniki v bistvu temeljijo svoje znanje na delu nekoga, ki je imel sicer izjemen literarni dar, nikakor pa ni imel prav zares globokega vpogleda v samo naravo človeške psihe.

Mnogi verjamejo, da je psihoanaliza znanost. Tudi sam Freud je rad označeval svoje mentalne akrobacije s to oznako. Vendar psihoanaliza nikakor ne more nositi tega prestižnega naziva. Psihoanaliza ni znanost in tudi nikoli ne bo, vsaj v temeljnem smislu besede, kot je razumljena recimo v znanostih fizike, kemije, nevrobiologije itd...

Po definiciji je znanstvena panoga lahko le tista, ki ima trdno, to je fizično, preverljive dokaze; dokaze, katere se lahko zlahka preverja v različnih okoliščinah; rezultate poskusov, katere je mogoče enostavno predvidevati; in katere je mogoče naposled ovreči z novimi dokazi. In če pogledamo te štiri lastnosti katere koli prave znanosti, psihoanaliza in s tem tudi psihologija na splošno nikakor ne more biti in nikoli ne bo, znanost.

Psihoanaliza je ena od glavnih vej psihologije danes, a dejstvo je, da je bil Sigmund Freud že za življenja ostro kritiziran. Lydiard H. Horton je leta 1915 predaval na srečanju American Psychological Association in poudaril, da je Freudova teorija polna napak ter njegove interpretacije sanj zelo nevarne. Peter D. Kramer, psihiater in doktor medicine, je prav tako izjavil, da so zamisli Freuda napačne ter žrtve obupnega posploševanja ter da njegovo poudarjanje seksualnosti kot izvora za vse tegobe človeštva enostavno ne stojijo pokonci. Freud je namreč leta 1896 objavil razpravo, v kateri je pribil še zadnje žeblje v krsto svoje psihoanalitične teorije: na podlagi obravnavanja pičlih osemnajst primerov je zaključil, da so razlogi za vse nevroze in težave ljudi izključno v njihovih negativnih seksualnih izkušnjah.

Med drugim je bil Freud tudi zagovornik determiniranosti. To je bila seveda izključno njegova izbira (in iluzija, po mojem osebnem mnenju), ki pa nikakor ne more prav zares odsevati resnične narave celotnega človeškega duha. O popolni zgrešenosti velike večine zamisli in razlag Freudovega sistema človeške psihe pričajo tudi najnovejše ugotovitve pravih, trdnih znanosti, kot so kvantna mehanika, nevrobiologija ter biologija.

Dobro je vedeti, da je Freud živel v času, v katerem je še vedno veljalo mehanično razumevanje vesolja in človeškega življenja. Medicina je bila še vedno v povojih, prav tako nevrobiologija. Žalostno pa je, da se Freudove teorijske postavke psihoanalize še vedno propagirajo po najuglednejših univerzah kot veljavne. Hmm. Moje mnenje je, da to kaže bolj na vsesplošno pomanjkanje vpogleda v pravo naravo človeškega duha, kot pa na veljavnost in uporabnost Freudove psihoanalize.
Analitična narava Freuda in njegovi plitki in povečini suhoparni koncepti o človeški psihi se še najbolj kažejo v brezuspešnih poskusih aplikacije psihoanalitičnega pristopa področju antropologije ter religije oz. teologije. Znano je, da so Freudove antropološke teorije popolnoma zgrešene in kot take lep primer kratkovidnosti človeškega intelekta, katerega je Freud očitno uporabljal s tako obsesijo.

In psihoanalitični pristop k religiji in teologiji je še ena manifestacija zgrešenosti psihoanalitike. Freud se je jasno opredelil proti resni obravnavi in stvarni raziskavi religije in njenega vpliva na človeško psiho. Zanj je bila religija le medij za tlačenje nevrotičnih tendenc in produkt želje po izpolnitvi praznine v človeških občutkih obubožanosti in nemoči. Šel je celo tako daleč, da je označil religijo kot univerzalno obsesivno nevrozo.

Znano je, da je Carl G. Jung (1875 - 1961) javno nasprotoval Freudovi psihoanalizi. Sam je večkrat poudarjal, da je psihologija v končnih fazah nujno subjektivna veda, in da psiholog, psihoanalitik ali psihoterapevt nikoli ne more biti prav zares objektiven. V pravih znanostih kot je fizika, denimo, je znanstveno dokazano, da raziskovalec s svojo prisotnostjo vpliva na izide rezultatov poskusov na subatomskem nivoju. Če to torej velja za grobe delce materije (elektrone, fotone itd...), to še toliko bolj velja za preučevanje človeške psihe, kakopak.

Dandanes tudi prave in trdne znanstvene panoge, kot je kvantna mehanika, dokazujejo dejstva, ki jih t.i. religiozni teksti iz Vedske književnosti recimo, poudarjajo že na tisoče let. Tudi sama humanistična psihologija kaže v to smer in poudarja, da religioznost ni le abstraktni pojem peščice oholih klerikov temveč manifestacija najgloblje narave vsakega izmed nas. Transpersonalna psihologija pa gre še dlje. Je veja psihologije, ki je psihoanalitiki diametralno nasprotna, poudarja namreč pomembnost nad-osebnostnih stanj zavesti in njihovo integracijo v vsakdanje življenje. Ampak to je že druga tema...


Vprašanje klinične psihiatrije


Klinična psihiatrija med drugim temelji na mesenem dojemanju človeške zavesti, behaviorizmu ter analitičnem pristopu k pomoči osebam v težavah. In biblija klinične psihiatrije je seveda DSM - Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders (Diagnostični in statistični priročnik mentalnih motenj). To je glavna referenca za psihiatre, trenutno v svoji četrti reinkarnaciji.
Kar je zanimivo, in iz mojega vidika osupljivo, je to, da najdemo v tej avtoritativni referenci doktorjev medicine in specializiranih psihiatrov označena za mentalne motnje banalna stanja, kot so:
- jecljanje,
- motnje črkovanja,
- motnje pisanega izražanja,
- problem življenjske faze,
- kajenje (nikotin)in uživanje kave (kofein) in ustrezajoče težave ob prenehanju uživanja,
- matematična motnja,
- motnja rivalstva dvojčkov itd...

Če povem to na drugačen način, so torej vsi tisti ljudje, ki jim bolj ležijo družbene vede in ki jim matematika ne gre od rok, moteni? In je vsaj 75% ljudi, ki se pisno sploh nočejo izražati, prav tako mentalno motenih?
In imam sam mentalno bolezen zato, ker sem dvojezičen in pri izdelkih podiplomskega študija v akademski angleščini venomer delam napake črkovanja?

In jecljanje je prav tako mentalna bolezen? Pa trenutni problemi v različnih življenjskih fazah, najstnikov, recimo? Hmm. Da o "mentalnih boleznih in motnjah" kajenja ter pitja kave in krize prenehanja sploh ne govorimo.


V letih od 1952 se je število "mentalnih motenj" in bolezni povišalo za več kot trikrat. Leta 1952 je bilo v DMS-ju vključenih 112 "bolezni", leta 1994 pa že kar 374! In kot pravi G. Paul Lutus v svojem članku "Is psychology a science?", bomo v daljni prihodnosti imeli prav vsi nekakšno vrsto mentalne bolezni, ker enostavno nič več ne bo normalno. Lahko torej na podlagi tega sklepamo, da je človeška rasa vse bolj mentalno obolela?

Še ne primer: še do nedavnega je bila v tej psihiatrični bibliji kot mentalna bolezen uvrščena tudi homoseksualnost. Hmm.

Naj tukaj izpostavim še en paradoks. Kako naj oseba prav zares napreduje do večje sreče in izpolnjenosti, če pa je uradno klasificirana in diagnosticirana kot recimo manično depresivna oseba (seveda na podlagi zgoraj opisanega priročnika)? Najmanj kar kdorkoli od nas v težavah potrebuje je taka negativna označitev. Iz lastnih psihoterapevtskih izkušenj točno vem, da je lahko kakršna koli negativna oznaka zelo občutljive osebe zanjo zelo negativna. Namesto spodbujanja, optimizma in podpore ima torej oseba pri psihiatru težko pot: diagnosticiranje ima učinke anestetika in direktno negativnega potenciranja že tako težavnega stanja osebe. Hmm.

Naj na tem mestu podelim z vami izjavo ene od mojih strank, ki me je z strahom v očeh postavila to vprašanje: "Se bodo moje težave tudi po vaših seansah povečale? So tudi vaše seanse izvedene grobo in na silo?" Ta oseba je k meni prišla po pomoč po dolgem obdobju neuspešne klinične psihiatrije.

Če gremo še korak dlje, kako lahko doktor medicine in specializiran psihiater mirne duše označi nekoga za mentalno bolnega le na podlagi svoje akademske izobrazbe in na podlagi omenjenega priročnika? Hmm. Simptomi, značilni za določene "mentalne bolezni" vendarle ne morejo biti univerzalni, saj ljudje nismo mrtvi kamni in temveč živa bitja, ki se med seboj lahko zelo zelo razlikujemo.

Ena od mojih strank je to nedoslednost prav lepo povzela: "Le kako me lahko nek psihiater v parih minutah tako detajlno spozna, da postavi edino pravo diagnozo? In kaj mi pravzaprav ta diagnoza sploh koristi? Zakaj se raje ne ukvarja z menoj?"

Moje mnenje je, da je klinična psihiatrija (in s tem do neke mere tudi Freudova psihoanaliza) ekvivalent standardni fiziki oz. Newton-ovi mehaniki; velja le za zelo, zelo omejene vidike realnosti. In prav gotovo veste, da je standardna mehanika le šibak in precej plitek uvod v kvantno mehaniko, kjer nič ni več 100% gotovo in kjer si vsak izmed nas sam kreira svojo subjektivno realnost. Sami smo, na koncu koncev, odgovorni za svoje doživljanje. In točno to pravi tudi humanistična psihologija.


Druga plat medalje

Pri humanistični psihoterapiji o analizi oz. predalčkanju osebe in njenih trenutnih težav seveda ni ne duha ne sluha. Oseba se v procesu jemlje kot sam center dogajanja, njene trenutne težave kot relativne in ovire na poti do njenih ciljev.
V seansah ne omejujemo oseb s takimi in drugačnimi oznakami, temveč jim pomagamo, da se same (s pomočjo terapevta) postavijo na noge in presežejo potrebo po uporabi nekonstruktivnih čustvenih in mentalnih stanj.

Pristop je torej svež, optimističen in realen. V sam proces terapije je oseba vključena izrazito aktivno, pomaga se ji, da realizira svoje inherentne potenciale, sama in povsem v svojem ritmu. Namesto, da terapevt med seanso brska po spominu in išče ustrezno suhoparno oznako oz. diagnozo, se raje posveti direktno osebi (torej njej, ne pa njenim negativnostim) in ji pomaga, da sama v svojem ritmu najde avtentične želje in cilje ter tudi vse ovire, ki so v njej in s katerimi se sama omejuje na poti do njenega cilja. Vrši se torej proces, katerega splošni cilj je večja avtentičnost in globlja realnost v življenju posameznika.

Vsekakor je tak pristop primeren za vsakogar, ni pa ravno vsakdo pripravljen na tako direkten pristop k napredku. Sodelovanje osebe pri taki terapiji je nujno potrebno, angažiranost zelo pomembna. Nagrade so seveda temu primerne, oseba sama sebe skozi tako terapijo bolje spozna, ozavesti avtentične želje, nauči se soočanja in izražanja globljih čustev. Postane samozavestna in na koncu koncev neodvisna tudi od terapije in terapevta.

Kar venomer opažam pri humanistični psihoterapiji je to, da najhitreje in tudi trajno napredujejo predvsem tiste osebe, ki so v svojih življenjih res pripravljene na večjo realnost in globljo resničnost dojemanja sebe, drugih in sveta. Ne glede na starost in socialni položaj ali izobrazbo, je do sedaj v seansah TCT® (to je humanistična in transpersonalna metoda) napredoval prav vsakdo, ki je bil prav zares pripravljen na bolj pristno čustveno življenje, na realnejši stik z drugimi, na spremembe v načinu razmišljanja ter življenja in na trezno prevzemanje odgovornosti zase in svoja dejanja. Prav vsakdo, ki si upa črpati kreativnost in pogum iz svoje lastne notranjosti, iz tistega neomejenega potenciala, o katerem sedaj celo kvantna mehanika trdi, da v nas obstaja, napreduje dramatično hitro. Daleč, zelo daleč naprej je tak pristop od psihoanalitičnega pristopa, kjer je fokus samo na analizi in razumevanju dinamike osebnosti in se neomajni potencial, ki vsakdo izmed nas prav zares je, enostavno ignorira.


Še ena od mojih strank je to zelo lepo povzela: "Več let sem hodila na skupinsko terapijo in bila tudi individualno obravnavana na analitičen način. In po vseh teh letih se samo bolje poznam, poznam tudi vse vzroke za moje težave, to pa je tudi vse. Vendar vse težave so še vedno tukaj. Prav zares nisem napredovala."

V seansah TCT® se torej ne daje poudarka na tako in drugače poimenovane psihoze in stanja uma, temveč na samo osebo, živo, prezentno, zelo natančno in optimistično. Pomaga se ji, da postane svobodnejša in sicer ne na podlagi intelektualnega razčlenjevanja in razumevanja svojih težav, temveč na podlagi rehabilitacije življenja po svoji lastni izbiri, iz Sebe, za sebe. Tak pristop omogoča vsaj 4x višjo uspešnost od tiste, ki jo klinični psihoanalitiki priznavajo svoji metodi.
Resnici na ljubo pa je potrebno izpostaviti tudi drugo plat humanistične psihoterapije. Le-ta je namreč povsem neuspešna pri osebah, ki so zelo globoko v svojih težavah. Recimo takoj po neuspelem poskusu samomora bi bila humanistična psihoterapija lahko povsem zgrešen pristop. Osebe, ki so na robu življenja in smrti dejansko včasih potrebujejo močnejši prijem, kot pa ga nudi humanistika. V res hudih primerih psihičnih in čustvenih težav, predvsem, ko je oseba nagnjena k samodestruktivnosti ali nasilju, je pomoč v obliki psihoaktivnih sredstev, vsaj začasno, prava izbira. To pa ne pomeni, da je osebo res potrebno dolgotrajno drogirati, kot to počno psihiatri, recimo.

Nadalje, humanistična psihoterapija je, po mojih izkušnjah, relativno nepravi pristop pri osebah, ki enostavno še niso na tisti točki osebnega razvoja, da bi korak za korakom prevzele polnejšo odgovornost za svoje misli, čustva in dejanja. Za take osebe je vsekakor bolj primerna psihoanaliza, ki "pomaga" ljudem na zelo posreden in prav nič intimen, način.
Kot rečeno pa je humanistična psihoterapija izredno uspešna pri tistih osebah, ki so dejansko voljne storiti korak naprej proti samoakutalizacij in poglabljanju pristnosti (občutkov in misli) in realnosti v svojem življenju. Take osebe napredujejo neverjetno hitro.


Humanistični pristopi v tujini


Kot pri veliki večini stvari, je tujina tudi pri psihoterapevtskih pristopih daleč pred nami. V ZDA in Veliki Britaniji denimo, humanistični pristop k reševanju osebnih težav vztrajno izpodriva suhoparne Freudovske analitične pristope, sploh pa psihiatrične pristope omamljanja.

Sam sodelujem na mednarodnem forumu, kjer študenti psihologije ter tudi študenti podiplomskega študija oz. magisterija ter doktorata, predvsem iz klinične psihologije, izmenjujemo mnenja, poglede ter izkušnje. Nedavno tega je kolega iz ZDA objavil zanimivo vprašanje: Kakšna je vaša klinična opredelitev oz. kaj pri svoji praksi v bistvu uporabljate? Odgovori so bili zanimivi: več kot 90% sodelujočih je priznalo, da jim lastne izkušnje kažejo, da je psihoanaliza (v kateri koli variaciji) brez humanističnih pristopov (gestalt, psihodrama, integralna terapija, encounter itd...) za trajni napredek precej neuporabna in omejena. Psihiatrične pristope odsvetujejo vsi.

S postavitvijo same osebe v center dogajanja njenega življenja in z optimističnim obravnavanjem osebe kot neomajnim potencialom, se moderna humanistična psihologija zelo približuje filozofskim tudi postavkam iz Vzhoda, kjer so ta dejstva poznana že na tisoče in tisoče let...

Humanističen pristop k terapiji je kompatibilen z veliko večino svetovnih filozofskih smeri, kot so Budhizem, Vedanta itd... in pogumno hodi iz roko v roki s transpersonalno psihologijo.

Edmond Cigale
© 2009 - 2012 by Inštitut Trans. Psih.